Boštjan Jurečič Vega
"Delci časa"

Delci časa pred svetlobo
Ves zadnji cikel podob Krvne slike deluje tudi dokumentarno zaradi nekaterih slik, ki so izraziti fotografski prizori, kot na primer portret družine Amerikana, upodobitev žensko-moškega para Zegna, upodobitev mladega Nietzscheja Nihilist, ženskega para v sobi Retro, prizorov kriminalnega dogodka, medicinske operacije, prostora zločina, policistov in kopalnice v hiši. V ogledovanje nas vpelje slika hiše s temnim vhodom, ki ima prav taka okna, kot so na podobi Kot v hiši, in podobno ozadje, kot ga ima slika Kopalnica v hiši … Verjetno si res ogledujemo isto stavbo. Ali imajo osebe na podobah skupno življenje?

Razstavljena dela lahko razdelimo na tri skupine. Prvo skupino tvorijo podoba hiše, ki zavzema skoraj celotno površino platna, in deli stanovanjskih interjerjev (del kopalnice s prho, notranjost okna s pogledom v eksterier, morda na vrt, del rože s kavčem, roža pred keramičnimi ploščicami). Podobe se nizajo kot policijska fotografska raziskava notranjosti stavbe, način kadriranja pa je tak, da opozarja na posamezne dele sob in predmetov. Naslednjo skupino predstavljajo običajne urbane figure in skupinski družinski portret, portret žensk v sobi z rožo, portret figure Nihilist (spet z rožo), par Zegna in podoba gole figure Andromeda. Morda samo navidezni tretji del zaznamujejo slike z imeni Doktor doktor, Instaza, Kirurška frenologija, Črna srca in Politika. Predstavljajo zunanji svet osebnega in intimnega, kjer se porajata človeška krutost ter posledično tudi smrt.

Podobe v navideznih treh serijah se same družijo in stikajo glede na motive in njihovo sorodnost. Vsem je skupna perspektivična organiziranost prostora, ki jo deloma eliminirajo posamezne ploskve in zabrisane površine. Te so ustvarjene frontalno ali pa se iz frontalnosti izmikajo v perspektivo. Prav tam, kjer naj bi bil konec podobe, se pojavlja svetloba iz ozadja. To vsem slikam daje videz porajanja in njihove projekcije na svetlo površino. Temno izginja v svetlobnem polju, kjer se nahaja prostor neskončnosti. Selijo nas v področje smrti ter minljivosti. Druga dela, na katerih so predmeti iz urbanih zasebnih prostorov, pa nam predstavijo področje detajlov, kot je vpogled v zasebnost največje slike na razstavi Hiša. Prav ta združuje vse podobe: jasno zunanjost in skrivnostno, zakrito notranjost vsega vidnega.
Dela so rekonstrukcija videnega na fotografijah in zaradi načina ustvarjanja delujejo kot bežni spomini, ki se ponovno uresničujejo kot umetniško dejanje. In hkrati spet postajajo spomini, saj kot podobe v času ogledovanja izginjajo pred našimi očmi. Kjer je združena preteklost s sedanjostjo, se poraja spomin ter se vedno znova obnavlja že videno in doživeto. Videz resničnega se izgublja. Ostanejo samo še konture, obrisi, zabrisane oblike, brezbarvne ploskve, ki se obarvajo, le če si sami želimo.

Podobe Boštjana Jurečiča so take kot podobe iz spominov. Te tudi dejansko izginjajo pred našimi očmi, tako da dobesedno odtekajo iz platna. Hkrati se pojavljajo in izginjajo, tako kot se rojeva in umira vse, kar živimo in vidimo. Ljudje ustvarjamo zato, da stvari navidez ne minejo. Na ta način podobe ostanejo večno prisotne. V teh delih zato ostaja in obstaja dvojnost načina bivanja. Podobe so dokumenti stanj in dogajanj, ki so resnična. To je bistvo pričujoče umetnosti, ki se kot stalen preboj svetlega skozi temno razkriva tudi v samem likovnem izrazu umetnin. Svetloba prevlada nad temnim.
Miloš Bašin
_

»Te podobe sem nosil v sebi deset let. Moral sem razviti novo tehnologijo, da bi jih dal na platno. Govorim o notranji tehnologiji, ne o tehnični šari s katero smo obkroženi dandanes. Te slike so neke vrste sinteza vsega, kar sem doslej počel.
Avantgarde vseh vrst so popolnoma razdrle in povozile vse tradicije. Kar je seveda super. V tem procesu so same postale tradicija, generična, predvidljiva in s tem nared za odstranitev. Kako se torej lotiti tradicije, katere značilnosti so poploščenost, tavtološkost, celo banalnost? Enostavno: z novo kompleksnostjo, večpomenskostjo in vrhunskim obvladovanjem medija.«
Boštjan Jurečič

Boštjan Jurečič je bil rojen 17. januarja 1969 v Ljubljani. Obiskoval je nižjo glasbeno šolo (flavta, blokflavta, klavir, teorija, kompozicija) ter končal Srednjo naravoslovno-matematično šolo v Ljubljani (zdaj Bežigrajska gimnazija). Diplomiral je na višji stopnji Ekonomske fakultete v Ljubljani. Zatem je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost študiral še slikarstvo in leta 1998 diplomiral pri profesorju Gnamušu.
Dela na TV Slovenija, v Uredništvu oddaj o kulturi. Pripravlja prispevke za oddaje Kultura, Osmi dan, Ars ter vodi oddaje Omizje, Osmi dan, Kultura. Živi v Ljubljani.

SAMOSTOJNE RAZSTAVE
2001 Ljubljana, Galerija Zala
2003 Ljubljana, Galerija Equrna
2003 Združeno kraljestvo, London, Shoreditch Gallery
2003 Združeno kraljestvo, London, Ambasada Republike Slovenije
2004 Ljubljana, Galerija Lek
2007 Ljubljana, Galerija Mercator
2007 Domžale, Galerija Domžale
2010 Ljubljana, Galerija Visconti Fine Art
2011 Ljubljana, Galerija Visconti Fine Art

SKUPINSKE RAZSTAVE
2003 Ljubljana, Jakopičeva galerija, Majski salon
2004 Velenje, Galerija Velenje, Likovna kolonija Križanke
2005 Koper, Pretorska palača, Likovna kolonija Križanke
2005 Japonska, Sakaide, Civic Art Museum
2005 Japonska, Sakaide, Gallery Space,
2005 Ptuj, Galerija Revivis
2005 Srbija, Gornji Milanovac, 8. bienale miniature
2006 Nemčija, Fulda, Galerija Kleinsassen
2007 Velenje, Galerija Velenje
2007 Srbija, Gornji Milanovac, 9. biennale miniature
2009 Ljubljana, Galerija Kresija
2010 Ljubljana, Galerija MGLC
2010 Ljubljana, Galerija Equrna

SEJMI
2004 Združeno kraljestvo, London Inspired art Fair
2008 Združeno kraljestvo, London, Affordable Art Fair
2009 Združeno kraljestvo, London, Affordable Art Fair
_

Domači naslov: Boštjan Jurečič Vega
Rašiška 3
1000 Ljubljana