Rojen slovenskim staršem v Parizu, je Klavdij Sluban otroštvo preživel v Livoldu pri Kočevju, nato pa se je vrnil v Pariz, kjer se je po študiju anglo-ameriške književnosti kot samouk izpopolnjeval v črno-beli analogni fotografiji. Ta vse do danes ostaja njegov izključni način fotografiranja. Samostojno fotografsko pot je začel leta 1992 s serijo portretov slovenskih pesnikov. Potem ko je kot priča balkanske vojne sprejel zavestno odločitev za umetniško, in ne dokumentarno delo, je fotografija postala njegov način življenja ter povezala dva pola njegove – slovensko-francoske in nomadske – identitete.

Slubanovo delo se giblje med zaprtimi prostori mladoletniških zaporov v Franciji, vzhodni Evropi in Srednji in Južni Ameriki ter med prostranimi pokrajinami njegovih svetovnih popotovanj, za katere so značilne samota, tišina in globoka kontemplacija. Od leta 1995 v zaporih fotografira mladoletnike in za mlade zapornike organizira fotografske delavnice, na katerih z njimi deli svojo strast in jim omogoča, da se ustvarjalno izražajo v okolju, ki je pogosto brez upanja.

Pot od Nekje drugje do Tukaj bi ne mogla obstajati brez Slubanovih ključnih, najobsežnejših in najekstremnejših potovanj, saj prav ta pomenijo zanesljivo pot v izrazito individualni avtorski jezik, ki njegovo fotografijo dela izčiščeno in prepoznavno. Med temi potovanji se številna časovno in geografsko stikajo, vsako pa pomeni povsem novo izkušnjo – denimo njegova dolga potovanja s transsibirsko, transmongolsko in tibetansko železnico, ki jih je v preteklosti predstavil v ciklih Vzhodno od Vzhoda in Transsiberiade, ter bivanja v ekstremnih pogojih in odročnih, osamelih krajih, denimo na Kerguelenovem otočju.

Razdalja, ki ga pri tem najbolj zanima in ki jo premošča, ni geografska, niti ni razdalja med njim in subjektom, temveč je to razdalja med njim in njegovim fotoaparatom. Njegov način fotografiranja je impulziven in intuitiven, pogosto v gibanju, brez psihološke študije motiva. Edina pomembna ostrina je ostrina občutka v simbiozi s pogledom, ki se zareže v vizijo kadra. Slubanove fotografije so pokrajine, ki jih naseljujejo vsi čuti; to se odraža v kontemplativnem zaključku razstave, kjer fotografijo vrat šintoističnega svetišča na otoku Icukušima dopolnjuje zvočna krajina, kar poda celostno izkušnjo snega in Japonske – dveh Slubanovih najbolj poetičnih motivnih sklopov.

Klavdij Sluban svoje celostne in kontinuirane fotografske projekte razstavlja na pomembnih mednarodnih festivalih, v svetovnih muzejih in galerijah, pogosto pa jih tudi dopolni z vrhunskimi fotoknjigami in drugimi publikacijami. Njegova dela hranijo v nacionalnih zbirkah in institucijah po vsem svetu, za svoje ustvarjanje je prejel več prestižnih mednarodnih fotografskih nagrad.

Vse v Galeriji Jakopič predstavljene fotografije so bile – v analogni in digitalni tehniki – izdelane posebej za to razstavo kot avtorjeva donacija zbirki Muzeja in galerij mesta Ljubljane.

Razstavo spremlja obsežna fotomonografija z besedilom Marije Skočir in pesniškim ciklom Borisa A. Novaka, ki je v kompletu s podpisano originalno analogno fotografijo na voljo tudi kot posebna izdaja. Na prodaj v Galeriji Jakopič in v spletni trgovini MGML.

Za več informacij kliknite spodnjo sliko:  

Video predstavitev razstave:

Družine, pozor! Za vas smo pripravili tiskan vodnik!